S tem naslovom je bil na današnji dan pred 65 leti objavljen članek v Celjskem tedniku. Vabljeni k branju:
Zgodilo se je pri Golding baru na železniški postaji. No, sicer se ni zgodilo nič kaj posebnega ali morda takega, česar ne bi bili že vajeni. Vajeni? Da, marsičesa smo se že navadili ali bolje rečeno z marsičem smo se že sprijaznili, ker smo se pač morali. In kaže, da še kmalu ne bo vse tako, kot si želimo. Pa kaj hočemo! Takšni smo ljudje. Pogostokrat se spotikamo ob malenkostih in napakah drugih, na svoje dolžnosti pa včasih pozabljamo, spotikamo. Sicer pa pravijo, da kdor dela, tudi greši. No, in ravno »grehi« natakaric so ljudem najbolj na očeh. Včasih res zagrešijo kakšno nerodnost po svoji krivdi, velikokrat pa tudi ne. Dovolj bo uvoda. Torej, kaj se je zgodilo v omenjeni restavraciji?
Pred vrtom restavracije sta se ustavila starejša ženica in njen vnuček. Malček je svojo babico z vso silo vlekel za rokav in na ves glas vpil: »Žejen sem! Sok bi pil!« Babica je nekaj trenutkov oklevala, pa se je z malim kričačem počasi napotila do najbližje mize. Mlada natakarica ju je že ob njunem nato prihodu opazila, vedi, saj zakaj je se vredno potruditi bil vnuček mladi dovolj gostinski glasen. Toda, vrag vedi, zakaj se mladi uslužbenki ni zdelo vredno potruditi se do njune mize. Ves čas je krožila okoli njiju, postregla vsem ostalim gostom, na vabila babice in nestrpnega vnučka pa se nikakor ni hotela odzvati. Le zakaj, prosim vas? Pa saj je vendar morala slišati glasno sitnarjenje malčka in nestrpna naročila babice, ko je hodila mimo njune mize. Veste, pa ni slišala! In kaj je preostalo žejnemu vnučku in ogorčeni babici? Kaj neki! Vstala sta se in odšla v drugo restavracijo. Verjetno so drugje solznemu malčku le pogasili žejo.
Torej, kaj pravite? Je že res, da kdor dela, tudi greši, toda vsakega »greha« pa človek res ne more kar tako odpustiti. Ali ne?
D.P., Novi tednik, 12. 09. 1974
