Enakopravnost žensk naj bi bila v naši družbi že Sama po sebi umevna. Menda smo jo izborili enkrat za vselej. Ženske pa se ob visoko zvenečih besedah lahko često upravičeno le trpko nasmehnemo. Pravimo, da ni pri nas problemov žensk, da so le problemi delavcev in občanov. Res je, da imamo vzorne načelne usmeritve, ki segajo od družine do vseh področij družbenega in političnega delovanja. Žal pa je tudi res, da smo v življenju marsikje še predaleč od napisanega.
Članice sveta za spremljanje družbenoekonomskega položaja žensk pri občinski konferenci Socialistične zveze v Celju so takšne odmike ugotavljale na področju zaposlovanja žensk. Naša proizvodnja še vedno temelji na težjem fizičnem delu, premalo ja avtomatizirana in zato daje manjše možnosti za zaposlovanje žensk. So pa tudi kolektivi, kjer raje zaposlujejo moške in to opravičujejo z veliko odsotnostjo žensk zaradi porodniških dopustov in nege družinskih članov. Zaradi vsega tega se ženske trikrat težje zaposlijo kot moški. Kljub temu je med zaposlenimi veliko žensk, vodilne in vodstvene funkcije pa so skoraj rezervirane za moške. Raziskave tudi potrjujejo, da je 40 odstotkov moških na vodilnih položajih še vedno izrazito patriarhalno usmerjenih. Da je podobna miselnost tudi večine drugih moških, lahko ženske potrdimo brez raziskav, na osnovi svojih vsakodnevnih izkušenj.
Spomnimo se na primer še na volitve za najodgovornejše funkcije v delegatskem sistemu. Praviloma je med evidentiranimi kandidati ustrezno število žensk, saj se tega oklepamo kot pijanec plota, potem pa večina žensk tako rekoč izhlapi. Njim namenjamo še vedno le določena »ženska« področja, kot so otroško varstvo in vse bolj tudi izobraževanje ter zdravstvo. Za ostala pa so menda moški primernejši (pametnejši?), pa tudi več časa imajo. Seveda ga imajo, saj praviloma ženske skrbijo za tiste nepomembne stvari, kakršno je gospodinjstvo, otroci… Izjeme seveda so, a samo izjeme.
Novi tednik, 8. 3. 1984
