S tem naslovom je bil na današnji dan pred 55 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Celjska zlatarna sodi v evropskem merilu med velike proizvajalne enote za zlati nakit, v Celju samem pa je po svoji urejenosti vzor. Delno streže temu sam značaj dela in kajpak, tudi okoliščina, da so podjetje pred leti zgradili povsem na novo. Zlatarna je brez dvoma uvrščena v vrsto trdnih podjetij, ki imajo tudi vse možnosti nadaljnjega razvoja. Še pred leti je delalo zlatarni nekaj več kot 100 ljudi, vtem ko je sedaj na seznamu zaposlenih že 224 zlatarskih delavcev. Velika večina se ukvarja s proizvodno dejavnostjo del zaposlenih, slasti tisti, ki so prišli v podjetje v zadnjih letih, pa tudi s trgovinsko dejavnostjo.
Lani je Zlatarna ustvarila več kot 60 milijonov dinarjev vrednosti. Polovica tega je bila dosežena z zlatarsko proizvodnjo, ostalo pa s proizvodnjo izdelkov iz srebra in trgovinsko dejavnostjo. Zadnje obdobje sem ima Zlatarna tudi značaj izvoznika in uvoznika za ves reprodukcijski material za potrebe zlatarske dejavnosti v Jugoslaviji. Razširila je tudi mrežo lastnih prodajaln. Nedvomno so v zadnji dejavnosti še neizkoriščene možnosti, a dosti več jih je prav v zlatarski proizvodnji.
Zlatarna kot izrazito zlatarsko proizvodnjo podjetje z izkušenim in zadostnim številom strokovnega kadra bi namreč lahko v svojem razvoju delala večje korake od sedanjih in s tem odpirala nove možnosti zaposlovanja. Že res, da so od 1968. na 1970. povečali realizacijo za približno 30 odstotkov, toda možnosti s tem še zdaleč niso izkoriščene. Po grobih kapacitete v I. izmeni: predvsem so tu mišljene strojne kapacitete), niso izkoriščene v celoti. Polno rezervo predstavlja II. izmena itd. Kapacitete so torej tu in zlatarstvo bi lahko zaposlovalo v Celju dosti več ljudi kot je primer sedaj. Trda ovira da stvari le ne gredo kot bi želeli oz. bi lahko šle, je izven domene delovnega Kolektiva. Zavestno namreč vzgajajo manjše število naraščaja za potrebe zlatarstva, čeprav je pritisk na učna mesta v tej stroki izreden.
Kaj je torej je torej ovira za večjo ekspanzijo? Predvsem je ta ovira v kontingentu zlata za predelavo. V državi je namreč letno dano na razpolago za predelavo v zlati nakit in za medicinske svrhe vsega 1000 kilogramov zlata, kar je odločno premalo, da bi lahko bile zlatarske kapacitete, ki že obstojajo, izkoriščene in da bi tovrstna proizvodnja bila konkurenčna in zadostila potrebam tržišča. Samo celjska zlatarna dobi letno približno pol tone čistega zlata. To je odločno premalo, kajti že sedaj bi potrebovali letno vsaj 800 kilogramov čistega zlata. Ovira za večji prodor na tržišče je tudi visoka obdavčitev. Zatorej nič čudnega, če so izdelki iz zlata pri nas precej dražji kot v tujini. To je tudi eden od razlogov, da naši ljudje ogromno zlatega nakita, zlata v ploščicah in v obliki kovancev »uvozijo« kot turisti ali kot tihotapci. Zanesljivi viri povedo, da je bilo od leta 1964. do 19S9. po različnih kanalih uvoženega za več kot .50 ton zlatega nakita največ tega seveda iz Italije. Turčije in Grčije.
Naši proizvajalci zlatega nakita bi ob drugačnem izkoriščanju proizvodnih kapacitet in drugačni obdavčitvi nakita lahko postali konkurenčni tujim izdelkom. Koliko več bi v obliki davčnih obveznosti in ob večjem prometu dobila družba. Če bi manjkajoče količine zlata za predelavo uvozili, bi zaslužili s carino itd. Pomembno v zvezi s predelavo zlata je tudi to, da bi lahko samo celjska zlatarna, ki že izvaža nakit v 5 evropskih držav, ta izvoz še povečala, če bi dobila ustrezno večji kontingent zlata za predelavo. V Italiji n. p., ki sama ne pridela niti gram čistega zlata, predelajo letno v nakit ipd. več kot 358,000 kilogramov čistega zlata. Očitno se jim to izplača, seveda pa imajo tudi neprimerno nižje dajatve. Pri nas se je sicer znižala stopnje obdavčitve za 15 odst., a še zmerom znaša 33 odst. prodajne cene.
F.K., Novi tednik, 11. 2. 1970
*cena časopisa: 60 par
