Blaž Švab, pevec priljubljenega ansambla Modrijani, je trenutno eden izmed najbolj zaželenih samcev v Sloveniji. Vendar z dušo in telesom popolnoma predan vsem projektom, s katerimi se trenutno ukvarja, priznava, da so njegova prva in največja ljubezen trenutno Modrijani. Kljub temu, da ima že tako povsem natrpan urnik z vajami in koncerti Modrijanov, pa je od jeseni naprej tudi voditelj oddaje Slovenski pozdrav. Delu na radiu in televiziji se namreč ne more upreti, saj ga ravno to dodatno izpopolnjuje. Poleg Modrijanov in oddaje Slovenski pozdrav je z nami delil tudi vse preostale ljubezni v svojem življenju in dodal, da v vse svoje projekte vlaga vso strast in energijo, vendar kljub temu ostaja iskren – do sebe in do drugih.
Jeseni si se vrnil na male ekrane kot voditelj oddaje Slovenski pozdrav. Pred tem si že v okviru Televizije Maribor vodil oddajo V dobri družbi. Kaj je tisto, kar te vedno znova vleče v voditeljske vode?
To je vprašanje, ki si ga pogosto tudi sam zastavljam. Ena stvar je ta, da se ogromno naučim. Zelo rad se učim in tudi kot študent sem bil blazno zagret. Najbrž nisem zamudil nobenega predavanja, hodil sem v prvo vrsto in živciral profesorje z neumnimi vprašanji. Televizija in radio mi res nudita eno veliko polje učenja, ker se mi zdi izredno dragoceno. Jaz se na televiziji in radiu ogromno naučim in to me izjemno privlači. Pri tem delu se res veliko novega naučim. Naslednja stvar pa je ta, da so oddaje, ki jih delam na radiu in televiziji, narodno zabavne. Se mi zdi, da je to eno tako moje poslanstvo, da še na drug način skrbim za dobro predstavljanje tovrstne glasbe preko medijev. Seveda pa je pomembno tudi to, da imam svoje delo rad. Tu gre kar malo za nek fetiš. Vzljubiš to, da komuniciraš z ljudmi preko enega medija in da skušaš ljudem nekaj pametnega povedati, jih dobro informirati, nasmejati, izboljšati njihovo razpoloženje in se z njimi pogovarjati.
Slovenski pozdrav je konceptualno malo drugačna oddaja z narodno zabavno glasbo kot smo je vajeni. S kakšnim namenom ste lansirali tovrstno oddajo na male zaslone in kakšen vpliv ima?
Zelo težko je delati oddaje, ki ne delajo nekega puhlega pompa in senzacij v stilu krvi in seksa. Zelo težko je delati gledane oddaje, ki imajo neko vsebino, so pozitivne, sproščene, naravne, človeške, ki se ne poslužujejo nekega humorja, ki gre preko meje … To je zelo težko delati. Težko je delati tudi oddaje, v katere uvrščaš neko glasbo, ki mogoče ni najbolj popularna, je pa kvalitetna. To je hoja po robu in veliko energije smo porabili, da smo naredili oddajo, pri kateri ljudje tudi nekaj zvedo, ima neke življenjske zgodbe in ima elemente, ki niso ravno na prvo žogo. Oddaja je zelo lepo sprejeta, zavedamo pa se, da smo na začetku in da nas veliko dela še čaka. V televizijskem smislu sem zelo zelen. Sicer sem že prej pripravljal neko oddajo na Televiziji Maribor, ampak na prvem programu pa ne. To delam štiri mesece in sem še zelo na začetku. Upam, da bom tudi v televizijskem smislu imel dovolj časa, da bom prišel v puberteto, jo predelal in potem zrelo delal naprej.
Kako kot medijsko izpostavljena oseba v Sloveniji potegneš ločnico med zasebnim in javnim? Kako se v tem kontekstu loči Modrijan Blaž od Blaža Švaba?
Sam sem dolgo časa mislil, da moram v javnosti imeti drugačno podobo. Ampak ljudje začutijo, da to nisi ti. Mislim, da moraš tako v javnem življenju kot tudi v zasebnem vsak dan postaviti vprašanje, kdo si, kako se v tistem trenutku počutiš, kje si zdaj. Pomembno je, da prideš v stik s sabo in da si iskren tako do sebe, kot tudi do ljudi – na odru in privat. Veš, v zasebnem življenju dejansko mogoče celo lažje več stvari skriješ, kot na odru. Mogoče imamo občutek, da bi morali na odru ustvariti neko namišljeno podobo in jo dati ljudem, ki bi jo kupili. Zasebno pa bi bili bolj sproščeni in bolj odkriti. Pa ni tako. Tega se prej sploh nisem zavedal, ampak ljudje so se odzivali, pisali komentarje, pošiljali pisma in mi v obraz povedali stvari, ki jih ni bilo prijetno slišati. To pa me je nagovorilo in sem videl, da ljudje opazijo vsak tvoj gib in ali iskreno delaš to, kar delaš. Mislim, da moraš biti iskren kjerkoli. Da ne smeš na enem koncu voziti ene podobe, drugje pa druge. Ljudje to namreč začutijo. Navsezadnje mene ljudje srečujejo na odru, nato pa grem naslednji dan na banko ali na pošto. Ves čas sem med ljudmi in bi vedeli, da nekaj ni prav. Sam sebi bi delal škodo, če bi vodil dve življenji, saj bi ljudje začutili, da je to samo igra, samo lepa maska. Seveda bi jim bilo v redu, vendar mi čez štiri leta ne bi več zaupali in verjeli. Jaz mislim, da moraš biti ves čas to, kar si. Je pa res, da je v vsakem človeku več imen, tako kot je v meni več Blažev. Je Blaž Modrijan, Blaž voditelj, Blaž sin, Blaž ljubimec, Blaž brat itd. To so ene vloge, ki jih živimo in morajo biti v sožitju, da lahko živiš kot človek in da ne propadeš.
V Sloveniji je problematično tudi dejstvo, da gre za malo državo in vsak vsakega pozna, zaradi česar je zvezdništvo dvorezen meč …
Seveda, v Sloveniji se je nesmiselno iti zvezdništvo. Že samo Beograd in Zagreb sta blazno veliki mesti v primerjavi z na primer Ljubljano. V Sloveniji ti sprejmeš nek poklic ali neko vlogo, dobro delaš, opravljaš svoj poklic in skušaš biti dober. Nič ni večvredno, nič ni manjvredno. Tukaj se ne moreš iti zvezdništva, to je brez veze. Nimamo 50 milijonov prebivalcev in je popolnoma nesmiselno, če se igraš nekega frajerja. Pogosto slišim od ljudi, ki jih spoznavam, da so medijsko izpostavljeni ljudje preprosti, skromni in realni. Ti posamezniki so mi vzor in sem hvaležen tudi vsakemu, ki me kdaj okara in mi pove »Daj Blaž, kako se vedeš? Stopi nazaj na tla.« Nič ni narobe s tem, če mi vsake toliko časa kdo pristriže peruti.
Foto: Karina Laura
Kljub temu, da živimo v mali državi, kjer se ne moreš iti zvezdništva, pa ljudje zaradi tega, kdo si in kaj počneš, nate drugače gledajo. Kako se s tem soočaš v zasebnem življenju in izbiraš punce, prijatelje, skratka vse ljudi, ki so ti blizu, glede na to, da nikoli ne veš, kdo se ti želi približati zaradi tebe ali pa zgolj zato, ker si znan?
Odkrito povedano obstaja zdaj manjši krog ljudi, kot je bil prej, ko sem bil dijak in študent. Moje socialno omrežje se je zmanjšalo. Je neka blazno velika socialna mreža poznanstev in kolegov, tista prava prijateljska pa je zelo mala in vključuje prijatelje iz prejšnjih življenjskih obdobij, ker jim nekako bolj zaupaš in jim bolj verjameš, da te imajo radi zaradi tebe. Včasih je prava osvežitev spoznati kakšno punco, ki ti reče »Saj sem že slišala za Modrijane, ampak koliko vas pa je in kaj sploh delate? A niste vi starejši?« Vidiš, da se ji sanja ne, kdo si in se potem malo sprostiš, ko pristopiš k njej ti kot človek. Čeprav bi mi v primeru, če bi imel partnerko, seveda veliko pomenilo, da bi spoštovala moje delo in Modrijane, da bi imela to rada in da bi to spremljala. To je pomemben del mene in tega ne moreš spregledati. Ampak ta zaslepljenost samo z neko vizualno podobo pa zagotovo ni dobra in hitro lahko razočaraš. Navsezadnje vsi prdimo (smeh), vsi delamo neumnosti, vsi smo drugačni. Veš, to je potem kar velik izziv, spoznati primernega partnerja za življenje.
Kako se odzivaš na kritike, da si na raznoraznih opojnih substancah, ki ti dajo energijo, da si na odru tako poskočen?
O tem imam tudi sam ogromne pomisleke, če je to dobro, da se ljudje toliko o tem pogovarjajo. Doma v predalu imam celo shranjen en listek, ki sem ga enkrat dobil na enem koncertu od neke obiskovalke, ki mi je napisala: »Na čem si? Tudi jaz bi malo.« Problematično je torej, kakšen zgled dajem. Enkrat sta k meni na oder prišli celo dve medicinski sestri, da sta mi pregledali zenice. Čisto odkrito, šest let sem delal na terapevtskem področju zasvojenosti. Diplomiral sem iz področja odraščanja otrok alkoholikov, zelo me je zanimalo področje človekovega zdravega doživljanja sreče, radosti, veselja in omamnega doživljanja, ki vodi do težke zasvojenosti. O tem torej nekaj malega vem in nikoli v življenju nisem užival nobenih substanc, kvečjemu sem bil uporniški v tem smislu, da so na zabavah vsi pili alkohol, jaz pa sem vztrajal in želel izstopati s tem, da sem pil sok ali vodo. Ta moja »divjost« sem samo jaz, ko slišim glasbo. Tudi doma mi pogosto dogaja, ko slišim kakšen dober komad, ne glede na to, če sem tisti dan popil samo eno kavo. Nimam pa namena prepričevati ljudi v to, kako je.
Verjetno te v ta občutek postavi sama omamnost situacije, ko stojiš na odru in izvajaš glasbo, ki jo imaš rad, potem pa se učinek še podvoji, ko vidiš številčno publiko, kako noro se na to odziva …?
Točno to, pa si sama odgovorila na vprašanje. Od tega si »zadet«, to je prava opojnost ali omamna zasvojenost. To je zelo podobno športu. Športniki veliko tega doživljajo z blaznimi napori iz dneva v dan, tako kot mi, ko igramo ob petkih, sobotah in nedeljah. Najprej greš čez fazo blaznega napora, ki pa ji sledi faza omamnosti in veselja. Je pa tako, na to vprašanje bom lahko odgovoril čez 30 let, saj čas ne laže. Ko me bodo ljudje videli čez 30 let bodo videli, ali gre za nekega propadlega človeka ali pa za nekoga, ki bo sicer utrujen od odra, vendar bo normalno funkcioniral s trezno glavo.
Kaj je tisto, kar te pri vseh tvojih projektih drži pokonci in ti daje energijo?
Zelo rad se kam zapeljem, rad se vozim in rad sem na cesti. Rad se vozim naokoli s kakšnim dobrim odrom in dobro glasbo. Zelo rad grem domov. Moj brat ima sedaj sinčka Marcela, ki je pravi angelček in ga grem zelo rad pogledat. Rad grem k svojim staršem, k svoji stari mami, tako da grem zelo rad domov. Rad grem v kino, nekaj ljudi je že navajeno, da jim pošljem pol ure pred filmom SMS: »Gremo v kino?« in potem pridejo, ker vedo, da so me ujeli in imam čas. Zelo rad gledam filme, tako da pogosto zvečer, ko pridem domov, še kakšne dve ali tri ure gledam filme in grem spat ob dveh zjutraj.
Čisto za konec mi povej še samo, kaj bi želel sporočiti vsem svojim oboževalcem, ki bodo to prebirali.
Res vsem želim, da iščejo stvari, ki jim poženejo kri po žilah, ki jih delajo radostne in vesele. Da se znebijo ljudi, ki jim pijejo energijo in najdejo ljudi, ki jim dajejo energijo in da so ponosni na to, kar imajo dobrega v sebi. To je zelo pomembna naloga vseh nas. Živimo v svet, kjer nas ljudje radi kritizirajo, kjer tudi sami radi druge kritiziramo in analiziramo. To so take težke besede, ki ubijajo. Ubijajo tudi lepe odnose in bi si želel zase in za druge, da vsak dan najdemo eno zrno v sebi, na katerega smo ponosni in gremo vsak dan ponosni in veseli v nov dan.
Tina Ožvald
Foto: Borut Sluga
