Kaj je takšnega na Galu, da ga imamo ženske tako rade?
Je to njegov zasanjan, rahlo poševen pogled? Njegov glas? Ali preprosto nežnost, s katero drži svojo kitaro?
Karkoli že je – ostaja. In ga imamo rade.
V soboto, 7. maja, smo v Plesnem Forumu Celje uživali v njegovih melodijah. S seboj je pripeljal tudi sestro Severo, odlično pevko, Matevža Šaleharja in Miha Debevca.
Včasih se pač zgodi, da ne gre vse po planu. In tako se je zgodilo tokrat. Namreč nihova “tehnologija” ni hotela sodelovati. Glasno je napovedala svoj protest in z ozvočenjem je bilo konec.
Ampak vidi se, da so dečki (in dekle) profesionalci. Odklopili so aparature, mešalke in karkoli še spada zraven… In zaigrali čisto v “živo”.
Brez efektov, brez “goljufanja” čisto tako, kot bi bili nekje na svojem in muzicirali s tistim, kar so imeli. In verjeli ali ne… Uživali smo. Bili smo priča intimnemu vzdušju. Doživeli pristen kontakt, glasbenik – poslušalec. V dvorani je bila nenavadna tišina, nismo upali niti dihati.
Užitek za tiste prave glasbene gurmane. Za izbrance.
In se vprašam. Zakaj morajo biti kocerti glasni? Da ti akordi zlezejo v vsako celico telesa? Da te prežemajo in objemajo, ovijajo?
Se mi pa zdi, da se je nas glasba dotaknila na drugačen način. Tja po tihi poti.. do srca. Pomešana z kakšno solzo, mogoče.
Bilo je drugačno doživetje.
T&F&V: Katja Malbašić
