Hobiji ali konjički so izjemno pomemben del človekovega življenja, saj omogočajo kvalitetno preživljanje prostega časa. V današnjem času lahko opazimo, da je velik del prostega časa preživet s strahom, jezo ali negotovostjo zaradi situacije v kateri živimo.
Predstavili vam bomo prostočasne aktivnosti in zgodbe mladih ljudi, ki so situacijo obrnili v svoj prid, v prihodnost gledali pozitivno in lahko rečemo, da so na pravi poti.
Konjeništvo, Tamara Zupan:
Tamara je mlada ekonomistka, ki že od malih nog sanja o konjih. Ob pridobitvi zaposlitve in finančne neodvisnosti se je aktivno lotila realizacije svojih otroških sanj in sedaj preživi v sedlu zelo veliko časa.
“O konjeništvu sem sanjala že od malih nog, saj sem od nekdaj oboževala te plemenite živali. Pritegnile so me značajske lastnosti konj, njihova višina in plemenitost, ki jo kažejo že na daleč. Kdor je bil kadarkoli v stiku s konji ve, da je treba do njih pristopiti s spoštovanjem, vedno pa je prisotno tudi nekaj pozitivnega strahu.”
Pravi, da je jahanje med zaprtjem države v njenem klubu potekalo le v primeru, če si bil lastnik konja ali si ga imel v najemu. Posledično je bila jahalnica skoraj prazna, saj šola jahanja ni smela potekati. Tamara je imela konja v najemu in je med zaprtjem ogromno časa preživela v svojem klubu.
“Konjeništvo je zame sprostitev in oddih – v sedlu in hitrosti galopa se znajdem v svetu, ki je le moj in kjer problemi ne obstajajo. Kljub splošnemu mnenju, da se na konju le sedi in jahaču ni potrebno nič delati, jahači vemo, da to sploh ne drži. Sicer je jahanje drugačna fizična aktivnost in aktivira mišice za katere na začetku učenja jahanja sploh ne vemo, da jih imamo, prav tako pa je potrebno veliko dvigovanja na konju in spremljanja njegovih gibov, da mu ne predstavljamo prevelike obremenitve.”
Horologija, Peter Košir:
Peter je že v rani mladosti kazal zanimanje za mehanične stvari in stroje ter ga je ta želja tudi popeljala do inženirskega poklica. Navdušenost nad horologijo se je začela z očetovo Seiko uro, ki je kot po čudežu tekla, ko si jo premikal. Želja po horologiji se je v njem ponovno obudila ob selitvi v stanovanje in ure, nad katero so že vsi obupali.
“Ob selitvi v stanovanje in dejstvu, da avtomobila ne morem razdirati in ga preurejati na ulici, kot sem ga lahko prej na domačem dvorišču, je v meni ponovno vklila želja po razumevanju delovanja ur in urnih mehanizmov, saj potrebuješ le sobo in mizo. Vse skupaj se je zopet začelo s Seiko uro, tokrat last dekletovega očeta. Popravil sem jo po tem, ko so ga na servisu odslovili, češ, da se je ne da popraviti. Dobri dve leti kasneje sestavljam ure po svojem navdihu, prav tako je v meni velika želja ustvariti svojo urarsko znamko. V poplavi socialne digitalizacije je zato zelo sproščujoče pogledati mehanizem ure, ki s svojim ritmom nemirke šteje trenutke.”
Ilustratorstvo, Maša Bornšek:
Mašo je umetnost spremljala že od samega začetka in se spominja, kako sta ji že kot majhni deklici mamica in babica pomagali pri risanju vrtnic, ljudi in živalic. Ljubezen do risanja jo je popeljala do Gimnazije Celje – Center, likovna smer, kjer je iskala svoj stil. Proti koncu študija je ugotovila, da raje kot ljudi riše živali, zaustavitev javnega življenja pa jo je vrnila domov, kjer je ponovno odkrila svojo strast.
“Vrnitev domov ob začetku karantene in rahla izgubljenost sta pripomogli k ponovnem odkritju pravljic o Petru Zajcu in Trnovem robidovju. Miške in zajčke sem potem hotela, sprva samo zase, postaviti v še več situacij, v katerih niso bile prikazane v samih ilustracijah. Ker mi papir ni več zadostoval in ker sem se ga hitro naveličala, sem doma odkrila kos lesa, na katerega sem naslikala prvo miško.”
Maša je odkrila, da ji slikanje sploh ni tako tuje kot je to mislila v srednji šoli. Takrat so se bližali prazniki in obdarovanja, kar je Maša izkoristila ter svojim bližnjim podarila unikatna in osebna darila – svoje miške. Poskusila je tudi še s slikanjem na steklo, pred kratkim pa ji je partner za rojstnodnevno darilo podaril še orodje za žganje lesa, kar jo je navdalo z novim navdušenjem nad ustvarjanjem.
“Mislim, da brez karantene in brezdelja (vsaj v prvi karanteni) ne bi prišla nazaj k ustvarjanju, ampak tudi sedaj, ko imam službo in se lahko v okrnjeni obliki družimo med seboj, se ideje še vedno rojevajo in morda jih je celo več, saj iz samih interakcij črpam inspiracijo.”
Izdelki iz lesa in epoksi smole, Marsel Klemenčič:
Marsel se približuje zaključku magisterija mehatronike v Mariboru. Vedno je bil ustvarjalne narave in je rad izdeloval iz lesa in drugih naravnih materialov.
“Všeč mi je bilo to, da si ti izdelki nikoli niso bili čisto enaki, temveč je vsak izdelek bil nekaj unikatnega. Še nedavno sem po brskanju na spletu naletel na nekaj novega, v Sloveniji skoraj še nepoznanega – izdelke iz epoksi smole. Na žalost ob študiju nisem imel dovolj časa za poigravanje s temi materiali, prav tako je primanjkovalo tudi financ. Nato pa je prišlo do drastičnih sprememb, fakulteta se je zaprla in študij sem lahko spremljal iz domače sobe.”
Marcel pove, da je s študijem na daljavo pridobil nekaj prostega časa, doma je imel na voljo tudi delavnico, kjer se je vse skupaj pričelo.
“Kot hobi in učenje nečesa novega sem sprva začel izdelovati razsvetljavo ter mize iz epoksi smole v kombinaciji z najrazličnejšimi drevesnimi koreninami. Izdelovanje me je pomirjalo in veselilo, lahko sem se izrazil, hkrati pa sem pozabil na vso dogajanje okoli Covid-19 situacije. Kljub vsemu mi je ravno situacija s koronavirusom pomagala začeti nov hobi, saj sem imel veliko več časa za izdelovanje, prav tako pa se je zgodil razcvet spletnih trgovin ter večje povpraševanje ljudi po unikatnih izdelkih.”
Petje, Marko Žagar:
Marko obiskuje prvi letnik druge bolonjske stopnje v Mariboru in nikakor ne spada v tipičen opis študenta strojništva. V prostem času se namreč ukvarja z glasbo, predvsem s petjem, igra kitaro in bariton ter se uči igranja na klavir.
“Zdi se mi, da med strojniki ni veliko glasbenikov, je pa veliko tistih, ki glasbi radi prisluhnejo. Med opravljanjem prakse v proizvodnem obratu sem včasih kdaj zapel, kar ni nikogar zmotilo. Preteklih pet let sem bil član ansambla iz okolice Slovenjskih Konjic. Trenutno obiskujem srednjo glasbeno šolo za klasično petje v Mariboru in sem član dveh vokalnih skupin. Všeč mi je razvijati talente, ki jih ima čisto vsak izmed
nas, vendar so pri vsakem različni in všeč mi je deliti pozitivno energijo, tako kot se je to začelo pri fantih v proizvodnji.”
Marko pravi, da so se zadeve v glasbi med Covid-19 situacijo zelo umirile. Nastopov ni bilo več oziroma so ti potekali pod strogimi zdravstvenimi ukrepi – največkrat kar preko spleta.
“Glasbena šola je nekaj časa delovala na daljavo, kar je bilo težje za profesorje, ki težko ocenijo vokal preko računalnika. Menim pa, da je veliko pevcev vseeno lepo napredovalo skozi to obdobje. V tem obdobju sem imel več časa in miru. Ni bilo potrebno takoj razmišljati na druge nastope in na šolo, kar je omogočilo, da so se nekatere stvari v petju boljše razvile.”
Pina Grabar
foto: Tamara Zupan, Peter Košir, Maša Bornšek, Marsel Klemenčič, Marko Žagar
