Neža Buh je preprosto dekle tisočerih talentov, ki jo širša javnost bolje pozna kot Neisho.
Jeseni je izdala nov studijski album z naslovom Za vesoljke in kavboje, z novo vizualno podobo in svežimi zvoki pa je že osvojila vso Slovenijo.
Izjema ni niti uredništvo spletnega časopisa Celje.info, od koder smo Neisho povabili na obsežen intervju, kjer smo se pogovarjali o njenem novem albumu, o njej, o glasbi in o družbi na splošno.
Vabljeni k prebiranju 1. dela intervjuja, kjer bo Neisha brez dvoma k srcu prirasla tudi vam, če ste pa za branje bolj leni, pa si ga lahko ogledate v video posnetku pod tekstom.
Ime tvojega zadnjega albuma je Za vesoljke in kavboje. Kdo pa so vesoljke in kavboji?
Album je posvečen vsem ustvarjalnim dušam, zvestim sebi, svoji začrtani poti, ki se ne prilagajajo ne času, ne prostoru, ne tej sili, ki privlači zelo slabe misli. Odkrivajo nove dimenzije s tem, da gledajo na tisto, kaj združuje nezdružljivo. Gledajo na čas, ki ga sami upogibajo. Glede na to, da imamo opravka z vesoljkami in kavboji, imamo nekaj retro momentov in nekaj futurističnih elementov. Gre tudi za nek spoj retrofuturizma, ki se je dotaknil moje celostne podobe. V glavnem gre za to, da to posvečam enim – v dobrem načinu rečeno – trmoglavnim ustvarjalcem. Takim, kot sem jaz.
Zasledila sem tvojo izjavo, da »ni recesije za dobre ideje«. Zanima me, kako to, da si se v času, ko vsi izdajajo samo single, odločila za ohranjanje tradicije in izdala svoj album?
Nekako sem človek koncepta in se mi zdi, da tam nekje na tri leta je fajn, da izdam nov studijski album, kar pomeni novo kvoto glasbe, novo slabo uro glasbe. To je tisto, kar doda tudi mojim živim nastopom vedno po kakšno dobro tretjino materiala, ki je nujno potreben.
Veš, kako je; z eno ploščo začne človek delati nastavke. Potem mu zmanjka materiala. Zdaj, a bi igral kar ene priredbe ali kaj? Veš, mi izvajalci komaj čakamo, da se nam nabere toliko enega materiala nabere in toliko enih hitov, če imamo srečo, da res lahko koncert gor držimo in da ga začinimo z vzponi in padci. Z dramaturškimi trikotniki, s sladkim materialom … Meni ni večjega rajca, kot se igrati s temi emocijami.
Poleg tega se mi skozi leta nabere toliko enih komadov, da je to še najmanj, kar lahko naredim. Sicer je to sedma plošča po vrsti, ampak ne glede na situacijo, taka kot je, se tudi nekako čutim, kot da to moja publika pričakuje od mene. Veš, zelo hitro se tukaj nekako »zagrizemo v lasten drek«. Teren je majhen, prideš naokoli, daš singel ven … In se mi zdi, da je to en tak dober časovni okvir za izvajalce mojega tipa.
V katere glasbene smeri pa se najbolj nagibaš na novem albumu?
Veliko več je kitar. Več je teh powerpop komadov, ki kar kličejo po teh nekih bodočih radijskih uspešnicah, kar si zelo želim, da bi bili. Tukaj lahko izpostavim komade Muza moj’ga bluza, ki je aktualen singel, Tandem, Mihael, Gloria … Po drugi strani pa imaš malo bolj irish in country komade. Predvsem po uporabi glasbil in zaradi pripovednega načina. Potem imaš še ene take zelo izpovedne balade, ki gredo iz nule do vrhunca. Začnejo se zelo intimno, s klavirjem in vokalom.
Z novim albumom si se domislila tudi likerja iz vrtnic, ki cvetijo samo 15 dni v letu, z imenom Flora by Neisha. A si želela s to potezo pri svoji publiki prebuditi tudi druge čute?
A veš kako, to je sami sebi dodana vrednost. Nekaj, kar pride zraven muzike. Nekaj za mojo drago publiko, da ni samo kapa in majica, da je nekaj drugega.
Če govoriva o tem likerju in nakitu je to merchandise zame, ki nikakor ne govori o tem, da se gremo še ne vem kaj. Ker je dokaj eksplozivna neka zgodba, ki jo delam, neki koncerti, ki so zame zelo intimna doživetja in eni dobri unikati, je tudi ta drink nekaj unikatnega na trgu. Je nekaj posebnega, jaz ga poznam in ta limited edition pod mojim imenom je izšel prav v ta namen, da ljudem pokažem, kaj je tudi meni všeč. In da se da tudi to kupiti z mojim dizajnom. Ni pa to nekaj takega, da bi lahko rekla »No, zdaj pa še prodajajmo alkohol«. Nima to veze, to je merchandise.
Sem zelo vesela, da smo se našli s krasnimi fanti, da smo to izpeljali. Tako kot z Urško Habjan, kar se tiče nakita, ker sem imela pač tako idejo. Veš, tale steam punk mi je dal veliko za mislit in sama za estetska komponenta … S tem delamo take izlete s časovnim strojem. Slike izgledajo, kot da bi bile posnete v srednjem veku, potem pa jih damo v sedanjost, da jih začinimo s temi elementi industrije, z mehanizmi.
To vse skupaj ima eno veliko simboliko večnega popotnika in zato sem tudi želela, da se to vlije v neke večne medaljone. Da v bistvu imam nakit steam punka v nakitu steam punka. To je bila moja vizija in Urška je to krasno izpeljala.
Toliko o tem zavihku merchandise na moji spletni strani. Meni se zdi to samo dodana vrednost. To ni nekaj, kar bi lahko motilo koga. Meni se zdi luštno, ko se izvajalci spomnijo česa drugega kot kape, majice, rizle, parfum … Čeprav, parfum bi tudi imela, you never know.
Kako se pa oba izdelka prepletata s tvojim albumom?
Gre za neko skrbno začrtano celostno podobo. Torej mora biti isti imenovalec. Znači, če se grem zdajle pridih steam punka, kar vsebuje veliko usnja, malo več rock’n’rolla, kavbojske elemente …
Nekako ne moreš narediti te pin up kolekcije oblek, saj moraš za čas projekta ostati zvest tej celostni podobi, kar se tiče teh »masovnih« pojavljanj. Zato mislim, da gre vse skupaj eno z drugim v roki, saj je ta nakit dejansko del mojih outfitov, ki jih ves čas nosim. Drink je pa tudi nekaj, kar sem jaz odkrila, nekaj ekskluzivnega in dodaja to noto, da je vse skupaj nekaj posebnega, posebno premišljenega z veliko srca in servirano z nekim posebnim namenom. To ni samo ena flaša, na katero daš ime, ampak tudi nekaj, kar je tudi meni osebno zelo všeč.
Album je pospremila tudi vizualno drugačna podoba Neishe, kot smo je vajeni …
Neisha je en velik kameleon. S steam punkom, ki sem ga prej omenila, je bilo tako, da sem hotela uprizoriti simboliko v svojem stilu, na fotografijah, v bodočem videu, na koncertih … Da grem mogoče nazaj iz tega funky stila v ene malo bolj večne kose.
Ravno zato mi je steam punk všeč, ker križa zgodovinska obdobja s futurizmom in jaz sem ravno človek vsega. Zanima me, kaj je bilo, da vem, kje sem in da vem, kaj bo. Pa še ti materiali so mi zelo blizu. Ta način, da je nekaj zelo kvalitetno in ne na »šarf«. A veš, kaj mislim … Dober korzet, dobra leder jakna, dobre kavbojke … To so večni kosi in jaz sem človek te klasike, tega dela rock’n’rolla, če lahko tako rečem.
Poskušam narediti, da to izpade iznajdljivo, še vedno elegantno; da mi omogoča moj gib, moj statement, moje obnašanje na odru, saj vsaka obleka pogojuje tvoje obnašanje. Razen na dotične komentarje, da nosim prekratke »kikle« – glej, pač so mi všeč, mene v dolgi »kikli« ne boš vidla, ker se počutim kot ena »babuška«.
Meni je všeč pri tej predrznosti, ki jo ta stil v sebi nosi, da se počutim zelo osvobojeno, zelo sproščeno in zelo v koraku s tem, kar glasba na tej plošči sporoča in vse gre z vsem. Torej, moje besede, moja glasba, moje obnašanje, moje oblačenje …
Vse gre skupaj z mojim trenutnim state of mind in s tem, kje sem jaz kot človek, kje sem kot izvajalec, kje sem kot glasbenik, kje sem kot ženska, kje sem kot človek. Se mi zdi, da nikomur ne potrebujem polagati računov za to. Če mu to ni všeč, lahko samo rečem: »Glej, letos je tako, bog ve, kako bo naslednje leto«.
Za vesoljke in kavboje je tvoj šesti album. S prvim si se vsej Sloveniji predstavila kot Neisha, sledila mu je dvojna izdaja, po njej Nor postal je ta svet. Pri četrtem albumu si dobila Krila, ki so te ponesla do Radiofonike, zdaj pa si posnela nekaj Za vesoljke in kavboje. Kako si se skozi ves ta čas in s pomočjo različnih studijskih albumov razvila kot oseba in kot glasbenica?
Kot interpret, kot songwriter in kot nek kantavtor v osnovi, ki ima neke zametke vsega, kar je dal skozi, se mi zdi, da sem si nekako utemeljila neko svoje mesto na tej pop sceni. Sploh kot ženski izvajalec se mi zdi, da sem naredila nekaj, česar prej ni bilo in utrla pot novim izvajalkam, ki lahko stopajo po teh stopinjah veliko bolj zagotovo, kot jaz, ki sem prebila led. Se mi pa zdi, da imam predvsem bolj hrbtenico.
Večkrat si upam reči ne in vztrajam pri tem, da je po mojem. Sicer pa znam tako kislo faco napraviti, da vsi rečejo »naj bo po njeno, drugače bo sikala do konca«. Pa vem, kaj hočem. Čedalje bolj se mi zdi, da se je treba celostno ubadati s tem, kaj ustvarjaš in ne samo reči ljudem, da naj naredijo po svoje. »Več babic – kilavo dete« pravijo. Ko imaš bolj konkretno idejo je dobro izločiti tiste ljudi, ki te poznajo, te spremljajo in botrujejo tvojemu razvoju.
Tukaj lahko rečem, da mi je dobro delovati s svojim producentom Dejanom Radičevićem, s katerim sva skupaj soustvarila zadnji album. Vzamem tudi njegove pesmi in se mi zdi, da sva glasbeno kompatibilna, saj zna na tak dober rockerski način moje introvertirane ideje ustvariti tako, da »palijo«. On ima dober občutek za to, kaj bo se bo dobro slišali na radiu, jaz pa imam dober »filing« za to, kako narediti eno foro, da teče, da je tenzija od vsake note do note. Da imam »filing« za celovito podobo, za linijo.
Tudi s teksti sem se zelo zajebavala, če rečem po domače. Res, res, res. Ker hočem, da govorijo o tem, kaj jaz razmišljam, zakaj tako razmišljam. Po drugi strani pa nočem, da so komadi tako osebnoizpovedni in moreči, to mi je čisto mimo. Govorijo »kantrijaško«, pripovedno, teksti govorijo o tretjih osebah, kaj njim dogaja. Govorijo o zgodbah iz drugih življenj. Recimo Mihael in Gloria sta dva taka primerka. Da sem lahko jaz kot nek opazovalec oz. interpret nekdo, ki o tem pripoveduje. Ta aspekt mi je zelo všeč, do sedaj pa mi ni bil dosti blizu, ker sem delala po nekem drugem kopitu.
Ta plošča je torej kar preskok. Mogoče tistim, ki so bili zapriseženi fani tistih akustičnih scen, zna biti preveč sito, preveč glasno, preveč straight ahead pop, če se dotakneva teh določenih komadov. Če pa upoštevajo to neko sosledje razvoja pa se bi jim nekako lahko zdelo logično-posledično.
Tina Ožvald, foto: www.neisha.org
